Oči razuma

Roman z ostro, skoraj preroško napeto govorico odpira svet družbenih in političnih napetosti, kjer posameznik le stežka ohranja notranjo svobodo. Heymovo pisanje je usmerjeno v konflikt med razumom, oblastjo in moralno držo, zato se zgodba bere kot soočenje idej in značajev, ne le kot pripoved o dogodkih. V ospredju je občutek nelagodja, ki raste iz časa in okolja, ter vprašanje, kako daleč lahko človek vztraja pri svojih načelih, ko se okoli njega zgoščajo pritiski. Branje je zahtevnejše, a kompaktno in izrazito atmosferično, z jasnim poudarkom na miselni ostrini in družbeni kritičnosti.