Tatarska puščava

Tatarska puščava je simbolična pripoved italijanskega pisatelja Dina Buzzatija, ki jo je prvič objavil v letih pred drugo svetovno vojno. Delo je alegorija o današnjem času, ki se osredinja na življenje majhnega človeka v veliki, nenaklonjajoči se puščavi, simbolu puščavskega, brezosebnega okolja sodobnega sveta. Zgodba prikazuje strahove, osamljenost in iskanje smisla v temeljnih vprašanjih človekove eksistence. Buzzatijev pesimističen pogled na svet in družbo se kaže v atmosferi tesnobe ter negotovosti, ki prepleta celotno delo. Knjiga je kot sponka med psihološko proza in metafizičnim romanom, kar Buzzatija umeščava med pomembnejše italijanske pisce dvajsetega stoletja.