Zaziban dih

Roman o mladi Nemki iz sedemdesetih let 20. stoletja, ki po vojni v Romuniji doživi aretacijo, taborišče in dolgotrajno izseljensko izkušnjo, je zgrajen iz kratkih, zgoščenih prizorov in notranjih premislekov. Herta Müller v središče postavi telesno izčrpanost, strah, lakoto in razpad vsakdanjega sveta, hkrati pa natančno prikaže, kako se v skrajnih razmerah spreminjata spomin in jezik. Besedilo je pisano v izrazito slikovitem, skoraj pesniškem slogu, zato je branje zahtevno, a izjemno natančno v prikazu človekovega preživetja v represivnem sistemu. Roman se bere kot intimna pripoved o travmi in o tem, kako jo je mogoče ubesediti brez olepševanja.